BARBARA

Odhajam iz tega prostora.

Prostor ostaja, jaz pa sem že drugje… v drugačni obliki.
Prepričana sem, da me boste našli. Če ne, vas bom poiskala jaz!  Obljubim!

Spremembe so edina stalnica v našem življenju! Hvala bogu, da je tako!

Lučko prižgem sredi belega dne.

Iz mojega dne za tvojo večnost.

Iz mojega srca za tvoje srce.

A moja lučka komaj brli

ob tisočih lučkah tvojega srca,

ki jih v vsakem cvetu pomladi

zame, ta dan, prižigaš ti.

(Tone Kuntner)

Hvala vsem, ki ste me iskali. Ves čas sem bila tukaj. In še vedno sem. In še bom.

Medtem sem doživela neprijetno izkušnjo. Ki pa me ni pokopala ali utopila. In nisem pokasirala niti ene vidne praske. Samo globok rez v notranjosti, ki pa me »klesa« in zaradi katerega bom (verjamem!) nekega dne močnejša…

Pa nisem tu, da jamram. Ampak, da delim lepe misli. Vesele ali žalostne. Vedno pa optimistične!

Poti gredo po ravnem,

gredo navkreber,

gredo navzdol.

Peljejo skozi gozdove,

peljejo med polji,

peljejo skozi mesta.

Poti so ozke,

so kot stezice,

in so široke,

so kakor ceste.

A vse poti še to lastnost imajo,

da se nekje – končajo.

Toda od konca dalje so nove poti,

in konca pravzaprav – ni.

 (Anita Vandal Marušič)

Življenju ne moremo dati več dni,

lahko pa damo dnevu več življenja.

Zgodbica, vredna, da jo objavim…

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal, »Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?« Roke so se začele dvigovati.
 
Dejal je, »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je, »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene. 
 
»Dobro,« je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati in ga pohojati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku. 

»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,« je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.«

V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi…zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.

Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali kogar poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI.

Dolgo vroče poletje je zame končano. Danes zjutraj sem jo spet mahnila v službo. Verjamete ali ne - z veseljem! Ja, vem… kmalu sama sebi ne bom verjela, da sem že težko pričakovala prelom prilagajanja sami sebi. Velik kup prebranih knjig sem že vrnila knjižnico.  Slovo od “počitnic” sem obeležila v nedeljo v Logarski dolini. Vse fotke so pod cenzuro, tako, da nič ne morem obesiti na blog.  Je bil pa krasen izlet, poln sproščujočih vdihov in smeha.

Zdaj pa je čas za….  Smokije (tiste ta rdeče, Kraševe).

Evo mene. Nisem bila daleč. Pravzaprav ves čas v bližini. In ves čas se dogaja. Menja se vreme. Menjajo se oblačila, tudi prijatelji. Lepo je loviti avgustovske sončne žarke in odštevati dneve do konca dopusta. Vse je v spreminjanju.

Lepo je…

Sonce ne dela razlik.

Vsakdo mu je simpatičen.

Kjer sije sonce srca,

je vsak človek vreden truda.

(Phil Bosmans)

Življenje se ne meri po tem, koliko vdihov naredimo, ampak po trenutkih, ki nam jemljejo sapo.

Izkušnje te naučijo, da se lahko zaneseš na tiste redke ljudi, ki te cenijo takšnega, kakršen si…

Ah, ja… kje se v tej vročini najlažje diha? In kje te boža vonj narave spojen z mističnostjo okolja? Kam narediti pobeg? Na Peco, jasna stvar!

Peca je druga najvišja gora severnih Karavank. Zaradi njene mogočnosti ni čudno, da ravno v njej spi kralj Matjaž. Večina tolmačenj legende o kralju Matjažu navaja, da je Matjaž pravzaprav le eden izmed likov za zelo priljubljenega madžarskega kralja Matije Korvina, ki je vladal tudi Koroški v zgodnjem srednjem veku. Kdorkoli je prišel k njemu je dobil pomoč. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem vladali zlati časi. Ostali nevoščljivi vladarji so se združili proti njemu. Z preživelimi vojaki se je skril v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila. V votlini je Matjaž za mizo zaspal. Legenda pravi, da se bo zbudil, ko njegova brada devetkrat ovije kamnito mizo. Takrat naj bi se na Koroško povrnili zlati časi, Matjaž bo s svojimi vojaki premagal vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal.

Na severu in jugu je Peca zelo strma, na zahodu in vzhodu pa precej manj. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), drugi Bistriška špica/Feistritzer Spitze (2114 m), med njima pa tretji Končníkov vrh (tudi Suhi vrh, Knips/Knieps, 2109 m). Državna meja med Končnikovim vrhom in Kordeževo glavo prisoja večino gore Avstriji.

Vzpon na goro se lahko začne v Mežici, v Črni na Koroškem ali Topli.

Če Fonzija zbudim sredi noči in rečem: »A greva na Peco?« bo pozabil na sladke sanje in bo takoj pripravljen na akcijo. Pravi, da Peca skriva odgovore na vsa vprašanja.