BARBARA

Visoke pete. Najbolj razširjen fetiš. Eno najučinkovitejših orožij za zapeljevanje. Moških, seveda.

Skozi celotno zgodovino je peta na ženskih čevljih pridobivala na vrednosti tako zaradi svojega seksi učinka kot zaradi nekaj dodatnih centimetrov, ki so prispevali k samozavesti.

Najbolj drastičen in hkrati najstarejši primer erotiziranja ženskih stopal prihaja s Kitajske, iz devetega stoletja pred našim štetjem, iz časa vladavine dinastije Sung. Takratne modne smernice so ženskam narekovale majhna, čim manjša stopala. In ko so v kasnejših letih majhnim stopalom - po vsem svetu - nadeli še zapeljive čeveljce, je bil rezultat več kot zadovoljiv.  

Konservatorji grških antičnih spomenikov so sicer napovedali vojno visokim petam, ki - poleg žvečilnih gumijev - menda s svojim tacanjem najbolj ogrožajo starodavne spomenike.

Vendar pa na drugi strani “hoja po oblakih” vleče na svojo stran. Ženske se zavdajo, da nobene balerinke še zdaleč ne zmorejo tega, kar naredijo dobre štikle. O kultnosti visokih pet je bila prepričana že velika osvajalka Marilyn Monroe, ki je izjavila:

“Ne vem, kdo je izumil visoke pete, ampak vse ženske mu veliko dolgujemo.”

Ste tudi vi že kdaj vneto zatrjevali, da resnično nimate časa za branje, ali pa, da so vaše edino čtivo revije in časopis? To je ves čas počela moja prijateljica in se pri tem izgovarjala na generalke potrebno stanovanje, lačnega moža in kup kričečih otrok. Vendar pa mene – zaprisežene knjigomanke, oboževalke pisane besede in vznemerljivih zgodb, stlačenih med platnice, ni mogla vreči na finto. Sem prej jaz njo.

Včasih se sprašujem ali je časa res premalo, ali pa si ga v naglici sodobnega sveta enostavno nočemo in ne znamo privoščiti. Prah na polici bo počakal. Tudi posoda v koritu. Otroci pa se bodo brez naše nenehne prisotnosti lepo privajali na samostojnost. Medtem pa se lahko za urico ali dve brez slabe vesti potopimo v zabavne, resne, fantazijske in kakršnekoli že zgodbe. In za trenutek uidemo bolj ali manj pomembnim opravkom. Odklop, ja!

Res je, da je v zadnjih letih računalnik prevzel monopol nad preživljanjem prostega časa (mimogrede, ali tudi za bloganje nimate časa?) in da so barvne in ljubke igrice privlačnejše od črnih črk na belem papirju. Vse lepo in prav, saj vendar na nek način moramo korakati s sodobno tehnologijo. Vendar pri tem absolutno zagovarjam stališče, da ne smemo zasenčiti pomena branja in knjig. Samo spomnimo se, da je osvojitev Bralne značke veliko večje priznanje kot pa »pobiti vse kure« v računalniški igrici.  Michael Krueger je dejal: »Če ne znamo več brati, se nam bo naš svet najprej zazdel grozeč, potem čuden, na koncu pa nam bo zanj vseeno.”  

Neko dekle je svojo življenjsko izkušnjo opisalo v knjigi. Zgodbo, ki je na platnu ne bi mogli tako nazorno prikazati kot jo je ona z besedami in stavki. Zgodbo, ki jo požiraš, z njo sočustvuješ in pri tem doživiš lastno katarzo. In to knjigo sem pred dnevi, v naglici službenega vsakdanjika, posodila prijateljici, ki nima časa za branje. Lahko mi verjamete, da mi je že naslednji dan s posebno iskrico v očeh (ki je do takrat še nisem zapazila) govorila o zgodbi. Vzela si je trenutek časa in zgodba jo je posrkala vase.

In kaj se sedaj dogaja z mojo prijateljico? Zleknjena v naslonjač požira že drugo knjigo. Likanje bo pustila za jutri…

D&G - THE ONE je nova dišava, ki si je prisvojila precej oglasnega prostora in se ponuja od vsepovsod. Parfum sem pred dnevi dobila za darilo. Kar tako, brez razloga.

Kapljice opojne dišave mi pričarajo boljše razpoloženje. Povzročajo evforijo vznemirjenja in opojnosti. Upravičeno?

Parfumska industrija je polna simbolike, ki se skriva v imenih vonjav. Poleg izvirnih poimenovanj dodatno marketinško privlačnost dajejo še mikavne stekleničke tisočerih oblik. Vsemu temu pa pristoji še ime kozmetične hiše (znanega modnega kreatorja, pevke, teniške igralke…) – torej ime, ki prodaja. Vendar, kljub dobro premišljeni lupini, dragocenosti dišeče vsebine ne gre zanemariti.

Različne arome so mnoge civilizacije v verske, zdravstvene in kozmetične namene uporabljale že pred tisočletji. Iz obredov za odganjanje zlih duhov, kjer so s sežiganjem aromatičnih substanc, iz katerih se je prijeten in blagodejen vonj širil z dimom, izhaja tudi ime za “parfum” - per fummum, kar pomeni skozi dim. Hipokrat je 400 let pred našim štetjem dejal, da, če hočemo biti zdravi, se moramo vsak dan skopati v dišeči kopeli in si privoščiti masažo z dišavami. Parfume so uporabljali v antični Kitajski, Palestini in Egiptu – bili so del njihovih vsakodnevnih religioznih obredov. Danes vemo, da vonj usodno vpliva na odnose med ljudmi, da nam prikliče v spomin stvari, ki smo jih že zdavnaj pozabili ter da povzroča intenzivno prebujanje čustev. In nenazadnje – parfum velja za odlično sredstvo zapeljevanja. Že egipčanjska kraljica Kleopatra se je namakala v dišeča olja in nato osvajala Marka Antonija. Legendarna Merlyn Monroe pa je moške vznemerila že s tem, ko je na vprašanje, kaj ima oblečeno, ko spi, odgovorila, da razen nekaj kapljic Chanella nima na sebi ničesar.

Dragocenost dišav torej ni iz trte izvita in moje navdušenje je upravičeno. Splet not jamajške paprike, vijolične frezije, bele cvetlice heliotrope, himalajske cedrovine… me vznemirja…

Eol, grški bog vetra je svoje pribežališče našel na mističnem grškem otoku Karpatosu; na otoku, ki je skorajda še neokrnjen in ki v trenutku osvoji srce vsakega, ki stopi na njegova tla. In tukaj sva se znašla tudi midva…

Legenda pravi, da so pri nastanku otoka sodelovali Titani. Slednji naj bi bili po grški mitologiji nenavadno močna in velika človeku podobna bitja, ki so bogovom zamerila uboj njihovega brata Kronusa. Prišlo je do 10 let trajajočega spopada, ki se je odvijal na planoti Tesaliji. Na tej stopnji je bila Zemlja še vedno na strani boga Zeusa in mu je svetovala naj proti njim uporabi tri Kiklope, velikane s samo enim očesom in 100 pomočnikov. Bojevali so se z metanjem skal in kjer so le-te pristale, naj bi nastali otoki in gorovja. Med njimi je bil tudi Karpatos, na katerega je padlo še posebej veliko kamenja in je zaradi tega danes tako hribovit in razgiban.

Takoj ko smo izstopili iz letala na (vse prej kot modernem) letališču, nas je začel božati veter. V vseh naslednjih dneh pa nas je otok osvajal z raznoliko pokrajino in občutkom domačnosti, ki so ga pričarali neverjetno prijazni domačini. Zob časa (hvala bogu!) še ni začel hrustati grške pristnosti na Karpatosu in tako je turistična (pre)nasičenost rezervirana za prihodnja leta in desetletja. Grška gostoljubnost in prijaznost me v resnici ni še nikdar razočarala. Odnos Grkov do obiskovalcev naj bi imel korenine v daljni preteklosti. Zeus, najvišji bog v mitologiji antične Grčije je namreč rad potoval incognito, saj je tako lahko zapeljeval lepe smrtnike. Zato pri Grkih še danes velja, da morajo vsakega gosta lepo sprejeti, kajti nikoli ne vedo, če se ravno v njem ne skriva Zeus…

Na poti v stanovanje iz poštnega nabiralnika poberem šop pisanih reklamnih lističev. Kot ponavadi jih, medtem ko jih nesem proti košu, samo bežno pogledam. Najboljši sosed ima sadje v akciji. Živordeči napis »-50%« kliče po razprodaji še zadnjih kosov športnih oblačil. In prenosniki so dosegljivi za polovično ceno. Ob pomisleku koliko tiskanega papirja gre v maloro, se mi oko ustavi na turkizno-modrem, kristalno čistem morju in nekaj palmami v ozadju… Je že res, da gre za ponudbo turistične agencije, ampak v mislih se že naslikam na ležalniku iz bambusa in z martinijem v roki.

Ne bom pisala o tem, kakšen psihološki učinek imajo reklame na naivne bralce, gledalce in opazovalce ali pa o tem, kako sem nasedla turistični ponudbi. Tisto nekaj, kar me je na propagandnem letaku prepričalo, je pozitivni učinek potovanja. Potepanje kot balzam za dušo.

In v teh mrzlih dneh, ki so napolnjeni z obveznostmi vsakdanjika telo še bolj kliče po spremembi, po soncu. Napolniti si baterije in se kot prerojen vrniti med dnevne opravke, ki - glej čudo - potem postanejo manj sivi in znosnejši. Destinacija zame v tem trenutku ni bistvena. Lahko bi se plazila po škotskem visokogorju, štela ovce v Avstraliji, surfala na Egejskem morju, molila z menihi v Tibetu ali kramljala z dalmatinskimi ribiči. Ni važno, samo, da za nekaj časa spremenim bivanje in v nekem drugačnem okolju zadiham z drugimi ljudmi.

Ne razumem ljudi, ki se počutijo varne v le objemu bližnjega okoliša in ki jim je škoda časa in predvsem denarja za oddih v novem, nepoznanem, drugačnem kraju. In konec koncev – treba je nekam oditi že zgolj zato, da spoznaš, da je tvoj dom najlepši in najdragocenejši delček sveta

Je že res, da sem med propagandnim gradivom izbrala eno najdražjih zadev, vendar pa bom nedvomno občutila manj stresa kot pa bi ga, če bi čakala v vrsti pred blagajno in cepetala v gneči. Pred tem pa bi se pol ure z nekom pulila za zadnjo smučarsko bundo, ki mi kmalu itak ne bo več všeč. In prenašala ledenohladne trgovke, ki bi dopust še bolj potrebovale kot jaz. Ne, to ni zame!

Ležala bom v mreži med dvemi drevesi in edina nevarnost, ki bo prežala name bo kokos, ki mi lahko pade na glavo.

Listam po modnih revijah in si izbiram garderobo za prihajajočo pomlad. Iz neskončne ponudbe nove kolekcije seva tragika sodobnega časa, ki se kaže v obliki suhljatega ženskega telesa. Predstave idealne ženske pa današnji čas ne vzpodbuja le v modnih katalogih, ampak je zasidran skoraj v vse delčke bivanja in kulture. Če se želim približati tej sanjski podobi, moram (za začetek) izgubiti nekaj kilogramov…

Lepotni ideal, ki je pripeljal do sestradanih anoreksičnih teles, se je skozi zgodovino spreminjal. Potem ko je zbledel lik baročnih lepotic s stisnjenimi pasovi (mimogrede, stezniki so nemalokrat povzročili lomljenje reber), so v 19. stoletju na pedistal stopile igralke z bujnimi telesi, žensko maščobo so takrat poimenovali svilnata plast. Debelost takrat ni bila problem in najbolj zaskrbljene so bile tiste ženske, ki so se same sebi zdele presuhe. Na začetku 20. stoletja pa so se stvari začele obračati - v modo so prišle vitkejše, toda ne krhke postave. Sledil je deški ideal ženskosti, ki pa so ga kmalu nadomestile prsate ženske z lepimi nogami. Zavest o vitkosti se je še povečala, ko je v šestdesetih letih na modne brvi zakorakala Twiggy, ki je sprožila prvi izbruh motenj hranjenja. Osemdeseta leta so prinesla zdrava in čvrsta telesa, z zapeljivimi boki in bujnim oprsjem. V zadnjih letih pa so svet obšle skrb zbujajoče suhljate ženske, brez prsi in zadnjice ‘ala’ Kate Moss.

Medijske podobe vztrajno namigujejo, da je edino suha oseba lahko lepa, privlačna in uspešna. Za mnoge ženske, ki ne ustrezajo lepotnim idealom, je življenje postalo prava nočna mora in vitka postava predstavlja njihov edini smisel in pot do sreče. Kakšna patetika sodobnega časa, da je videz pomembnejši od inteligence, srčnosti in drugih sposobnosti.

Ob dobri hrani in vseh užitkih, ki spadajo zraven se spomnim na Wilendorfsko Venero, ki je pred stoletji, ob svojem nastanku veljala za idealno žensko telo - mehko, zaobljeno in ženstveno, kar je predstavljalo plodnost in obilje. In potem si, brez občutka slabe vesti, privoščim slasten, kalorično obložen sendvič.