BARBARA

“Nasmeh je brezplačno sredstvo za izboljšanje videza.”

“Kar me ne ubije, me krepi…”

Zgodba s čevlji je dobila nove razsežnosti. Postala je družinska burleska. Pravljična burleska. Pravljična zato, ker je princeska zopet ostala brez čeveljcev. In burleska, ker je novo obuvalo dobil princ. Zanj smešno, zame krivično.

Sem ga malo očarala, ker sem ga v blogu pohvalila, kako pridno mi je držal torbico v trgovini, ko sem natikala čeveljce. In ker sem odkrito priznala, da lov na sandale še ni končan. 

Pa sva za nagrado naredila izlet do nakupovalnega središča. Delala sva kroge po trgovinah, ko je vehementno naznanil, da imajo njegovi športni copati luknjo. In da zunaj dežuje (kar sem sicer že vedela).

Vse kar sva prinesla domov, so bili novi športni copati - njegovi. Ja, priznam, je bila nuja in vse je lepo in prav. In vse skupaj sploh ne bi bilo omembe vredno (in niti malo smešno), če se ne bi prej vse niti pletle proti mojim novim čevljem.

Kakšen je že pravljični obuti maček? Maček v škorenjcih z bujno domišljijo…

Kadar gre za čevlje, odpovem na celi črti.

Pa ne pri smrtno nevarnem številu parov. In ne pri tem, da ne najdem takšnih, ki so mi všeč.

Kadar gre za čevlje, se moj razum konča in telo mi napolni divja strast, ki bi je bil vesel vsak žrebec. Strast, ki lomi palice in kosti. S svetlobno hitrostjo sem se sposobna zapoditi v trgovino in pozabiti na stanje na računu, na neplačane položnice in na prihranke za hude čase. Hudiča, ali ni dovolj hudo to, ko lepi čevlji kruto samevajo v trgovini. In kako dobra sem pri opravičevanju tega nagona, ker »čevlji so ves dan na nogi.” “Obuvalo je pomembno, ker v njem preživimo (poleg postelje) največ časa. Ker… ker.. človeka najprej sodiš po čevljih« . Ali pa celo: »Pa ti čevlji so tako zelo želeli z mano domov!«

Samo enkrat sem preštela vse pare in glede na reakcije mojih najbližjih, si te številke nisem upala ponoviti na glas več kot dvakrat, trikrat. In tudi zdaj bom pridno molčala. Ker ne štejem več. In ker sem nazadnje štela pred tremi leti. Od takrat pa so se menjali letni časi in z njimi… hm, hm…

In zdaj najbolj depresiven del zgodbe. Včeraj sem se zopet podala na bojni pohod. Cel teden je na mizi ležal katalog, ki je imel na prvi strani točno takšne čevlje, ki… jih še nimam. In sem celo svojega dragega zvlekla zraven, ki mi je pridno držal torbico (in potem, ko mi je postalo vroče, še plašč) ter me - sicer po moško - vzpodbujal in svetoval. Izbrani čevlji iz kataloga so izpadli že v prvi vrsti, ker so bili preveč bleščeči in ker niso imeli pete. Pa sem pomerila še kup tistih z visoko peto, od zlatih do rdečih. In - še danes ne morem verjeti - nobeni me niso prepričali. Nobeni se niso zadrli, da bi radi šli z mano domov.

Pa sva šla sama domov. Jaz sicer prvih pet minut z najbolj žalostnim obrazom na svetu, on pa s sladkim nasmehom, ker sva prišparala. In ker ni vedel, da grem danes v eno drugo prodajalno s čevlji. Imam ene »na piki«.

No, malce sem pretiravala. Nimam toliko čevljev kot Imelda Marcos. In znam biti čisto racionalna. Nikoli mi ni bilo treba obiskovati psihiatra.

“Jaz iščem samo eno - da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.” - Pablo Picasso

Edo je pripovedoval…

Bogat industrijalec s severa je obiskal koralne otoke na jugu. Sprehajal se je po peščenem obrežju in razmišljal, da bi tu postavil tovarno za predelavo rib. Tako je srečal ribiča, ki je sedel poleg čolna in kadil pipo. Ta prizor ga je vznejevoljil.

»Zakaj takole poležavaš, namesto, da bi bil na morju in lovil ribe?« je vprašal. »Ker sem jih danes nalovil dovolj,« je odgovoril ribič.

»Zakaj jih ne bi nalovil več kot je dovolj?«

»In kaj naj potem s presežkom rib?«

»Prodal bi jih in zaslužil več denarja,« ga je poučil industrijalec.

»In kaj bi z njim?«

»Kako – kaj bi z njim? Kupil bi motorni čoln in odhajal na odprto morje in nalovil še več rib. Potem bi od zaslužka lahko kupil najlonske mreže. Te bi ti prinesle še večji ulov in še več denarja. Najel bi druge ribiče, da bi delali zate. Potem bi lahko postal bogat kot jaz.«

»In kaj bi potem delal?«

»Potem bi lahko poležaval in užival!«

»A kaj misliš, da počnem zdaj?!«

Na dan sem privlekla staro škatlo, oblepljeno s temnordečim riževim papirjem, ki je zavržena in pozabljena od celega sveta ostala v mojem nekdanjem domu. Pohlevno pokopana med starimi zvezki skupaj s preteklostjo. S pentljo iz rafije.

Škatla od cigar je – preden je postala zbirališče za spomine – pripotovala do mene kot ovitek za eno od presenečenj starega ljubimca. Se mi zdi, da so bili takrat v njej Bacci-ji in zimska kapa…

Odprla sem pokrov in najprej se je iz škatle zapodil vonj po »staremu«. Za njim pa niz zgodbic, združenih v eno. V papirnati obliki.

Odisejada po papirnatih spominčkih je bilo doživetje posebne vrste. V zakladnici sem hranila lističe z noro vsebino, ki smo si jih sošolke pošiljale med dolgočasnimi šolskimi urami. Našla sem voščilnice za rojstni dan (vse na …teens)) in novo leto, razglednice starih simpatij, izčrpna pisma starih ljubezni, svoje pesniške izlive, posušene marjetice, nekaj fotografij in še kaj. Toliko trenutkov zbranih v prašni škatli. Zasidranih bolj globoko od mailov in SMS-sov, ki so svoj pohod začeli kmalu zatem, ko je bila škatla napolnjena. Bolj pristno od vseh odtisov na internetu.

Nepričakovano odkritje. Darilo brez razloga. In nasmeh na ustih.

“Boljše z enim na sto načinov kot s stotimi na en način.”

“Kaplja oblikuje kamen s tem, da ne neha padati.”

“Opažam, da srečni ljudje nenehno vrednotijo sebe in da nesrečni ljudje nenehno vrednotijo druge.”