Belo jadro
Preprosta in hkrati tako globoko življenjska zgodba Belo jadro mi je v uricah, ko sem jo prebirala, natrosila toliko resnic. Resnic, ki jih morda sicer poznamo, a le poredko tudi uresničimo. Misli, ki ti lahko dajo krila.
Gre za zgodbo o Michaelu in Gail, ki se po osmih letih zakona odločita za velik korak - ali bosta izgubila vse ali pa se bosta našla v stiku z naravo južnih morij. Na Belem jadru odplujeta iz Nove Zelandije proti krajem, ki jih ni na nobenem zemljevidu, v čarobnost južne poloble, kjer se modrina neba razstaplja v brezštevilne modre odtenke oceana.
Tisoč milj dolgo potovanje se začne s prvim korakom… v pravo smer.
Zgodba nam pove, da smo veliki toliko kot sanje, ki se jih trudimo uresničiti. Ključ do sreče je sanjati. Ključ do uspeha je uresničevati sanje.
Njuna pot je polna čarobnih, tudi magičnih dogodkov in tudi takšnih, ki njuno življenje postavijo na preizkušnjo. Naučita se, da ni pomembno, v katero smer piha veter, ampak je pomembno, kam so obrnjena jadra…
Na potovanju ne rešita le svojega zakona, temveč se povežeta z večnostjo in najdeta svoj pravi jaz in svoje bistvo. Kar pa je največ kar lahko človek doseže, a ne?
Edino tveganje v življenju je, da nikoli ne tvegaš…
Belo jadro avtorja Sergia Bambarena je vsekakor vredno branja!
Čustvena popolnost
Poljub me vedno znova očara. Največja umetnina Gustava Klimta velja za vrhunec njegovega »zlatega« obdobja.
Je zgodba o strasti. Interpretacija umetnine je preprosta in je samo ena možna. Gre za najvišjo izpolnitev, ki jo lahko doseže človek. »Oralna aktivnost« je ponazorjena s klečečo žensko in mogočnim objemom strasti. Svetleči, geometrični ornament grozi, da bo pogoltnil svojo ljubimko. V ekstazi. Na čudovitem cvetličnem nasipu.
Srebrna kletka
V najini družinici je tako: imava dva avtomobila. Eden je moj, drugi pa najin.
V najinem avtomobilu navadno uporabljam sovoznikov sedež in koristim vse ugodnosti sopotnika. Kot prava gospa.
Potem pa se svežega četrtkovega jutra odločim za malo spremembe (beri: najin avto je opran) in za v službo vzamem »ta velikega«. Imam svoj ključ in že na poti proti avtu veselo pritiskam na daljinca za odklepanje. Ne pali. Baterija je fuč. Po neki čudni logiki uspem prižgati alarm, ki pronicljivo tuli skupaj z jutranjo sapo. Kot nespretna vlomilka v avtomobile vseeno dosežem, da se avto nekako odklene in optimistično zlezem vanj. Zaprem vrata, da “Vijuuuuu…” ni tako glasen. Potem se pa začne… Tragedija. Glasna budnica cele Maistrove in Tomšičeve ulice. Akcija. Komedija. Vse v enem paketu.
Česarkoli v avtu se dotaknem, povzroči novo zavijanje alarma. Kot nebogljena punčka želim pobegniti v svoj avto, vendar se vrata ne odprejo. Spet alarm… Postanem ujetnica v zamrznjeni, cvileči, srebrni kletki…
Edina tipka, ki mi prinese upanje, je tista na telefonu….
Pokličem dragega in ga, s klici na pomoč, zabrišem iz tople postelje. Prav po »jamesbondovsko« (in z japonkami ) pridrvi po stopnicah s svojim daljincem in me reši. Že takrat sem vedela, da mi bo stvar že čez pol ure smešna za crknit, nisem pa si hotela predstavljat, kaj bi storila, če rešitev ne bi bila tako enostavna. In hvala bogu, da so bila okna na NJEGOVEM avtu še tako zaledenela, da nisem videla sosedov, ki so kukali izza zaves.
Nauk zgodbe: Če se zakleneš v avto, ti ni treba čistiti ledu iz oken. Ker to stori mož, ko te reši.
