“Jaz pa pojdem…
…in zasejem dobro voljo pri ljudeh.”
Seznam je napisan. Od zobne ščetke do kolesarske opreme. Od instant testenin do gorilnika. Od kopalk do vetrovke. Od japonk do pohodnih čevljev. Mizica in stoli za pred šotor. In šotor, seveda. Fotoaparat je dvakrat podčrtan. Mp3 player sva nabasala s svežimi komadi, da bodo krajšali kilometre. Midva pa zraven tulila brez posluha in migala z glavo. Jao, kako rada se potepam! Imam srečo, da nobeden od naju ni zapečkar in da se oba rada potapljava v nove dogodivščine…
Jutri zjutraj - ko še pivo naloživa v hladilno skrinjo in kolesa na streho avtomobila, pa kreneva… via Lago di Garda…

“V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!”
Kako najti svoj notranji mir?
Ker sem upoštevala naslednji preprosti nasvet, ki sem ga našla v časopisnem
članku, sem končno našla svoj notranji mir. Nasvet pravi takole:
“Končati moraš vse stvari, ki si jih začel.”
Zato sem pogledala okoli po stanovanju, da bi videla vse stvari, ki sem jih
začela in pustila nedokončane… in preden sem danes zjutraj zapustila stanovanje, sem do konca spraznila odprto buteljko rdečega vina, spila še nekaj belega vina, prav tako tudi whisky, Bailey’s, Jägermaister in višnjevček, pojedla Aspirin in preostanek jagodne torte ter vrečko rumovih kroglic…
Pojma nimaš, kako odštekano se počutim…

Celo noč sem bila na kolenih…
Nisem kot Saška, ki za nobeno ceno ne gre na kolena. In verjamete lahko, da moja kolena danes nosijo posledice naporne noči. Ni jim bilo lahko družiti se z laminatom…
Včeraj sem objavila zgodbico Vizija celote s poanto, da se morajo posamezni delčki v življenju sestaviti. In natančno to sem delala ponoči. Sestavljala delčke. Na kolenih, na tleh. Preklete puzzle so bile pri Hoffru v akciji. S sliko meni ljubega Klimtovega Poljuba. Sprva sem se izgubila v 1500 majhnih koščkih, raztresenih po tleh, in zdelo se je neverjetno, da bi lahko dobili smisel. Pa je vendarle nekako nastal del cvetličnega vzorca in mi dal zagon. Odlična preizkušnja vzdržljivosti.
Sestavljanka še ni končana. Zato bom tudi danes na kolenih!
Vizija celote
Po mnogih letih iskanja je bilo popotniku rečeno, naj gre v jamo, v kateri bo našel vodnjak. “Vprašaj vodnjak, kaj je Resnica,” so mu svetovali, “in vodnjak ti jo bo razkril.” Ko je našel vodnjak, je iskalec postavil to najbolj osnovno vprašanje. In iz globin je prišel odgovor: “Pojdi do vaškega trga. Tam boš našel, kar iščeš.”Poln upanja in pričakovanja je stekel do trga, kjer je našel le tri precej nezanimive trgovine. V prvi so prodajali kose železa, v drugi les, v tretji pa so bile naprodaj tanke žice. Tukaj nič in nihče, tako se je zdelo, ni imel nič skupnega z razkritjem resnice. Razočaran se je iskalec vrnil k vodnjaku in zahteval pojasnilo, a rečeno mu je bilo samo to: “Razumel boš v prihodnosti.” Ugovarjal je, vendar je bilo vse, kar je dobil v odgovor, le odmev njegovega kričanja. Jezen, ker so ga imeli za norca, vsaj tako je mislil takrat, je iskalec nadaljeval z romanjem in iskanjem Resnice. Minevala so leta in spomin na izkušnjo z vodnjakom je postopoma bledel, dokler ni neke noči, ko se je sprehajal po mesečini, njegove pozornosti pritegnil zvok sitarja. Bila je čudovita glasba, igrana mojstrsko in z navdihom. Globoko ganjen se je iskalec približal glasbeniku. Gledal je prste, ki so plesali po strunah. Zavedal se je instrumenta samega. Nato je nenadoma izbruhnil v jok radostnega prepoznanja: sitar je bil narejen iz žic, kosov železa in lesa, prav takšnih, kot jih je nekoč videl v treh trgovinah in mislil, da so brez posebnega pomena.
Končno je doumel sporočilo vodnjaka: vse, kar potrebujemo, že imamo; naša naloga je, da to zberemo in pravilno uporabimo. Nobena stvar nima pravega pomena, dokler nanjo gledamo ločeno. Toda takoj, ko posamezne dele združimo, nastane nova celota z lastnostmi, ki jih ne moremo predvideti, dokler razmišljamo le o delih.
Za nasmejan dan
»Kaj ste ugotovili, gospod doktor?«
»Nekaj hudega na vaših modih. Eno je leseno, drugo pa železno.«
»Nemogoče, saj imam dva zdrava otroka.«
»Koliko pa sta stara?«
»Ostržek štiri, Terminator pa šest.«

Kako veš, da živiš v letu 2007?
Tole je šlo iz e-maila direktno v blog.
Veš, da živiš v 2007, ko:
1. hočeš v mikrovalovko vtipkati password
2. že leta nisi odigral pasianse s pravimi kartami
3. imaš spisek 15 telefonskih številk svojih treh sorodnikov
4. posiljaš e-mail kolegu, ki je tvoj cimer
5. je edini razlog, da z nekaterimi prijatelji ne kontaktiraš več to, da nimajo e-mail naslova
6. se vračaš domov in nadaljuješ službene zadeve po telefonu
7. kličeš od doma in najprej odtipkaš nulo za zunanjo linijo
8. sediš za isto mizo že 4 leta in v tem času zamenjaš 3 različne firme
10. izveš, da si brez službe na dnevniku ob 23:00
11. tvoj šef ne zna opravljati tvojega dela
12. je začasno zaposlenih več, kot redno
in
13. cel spisek si prebral in zraven kimal z glavo
14. ko ga bereš, že razmišljaš, komu vse ga boš forwardiral
15. ta spisek si dobil od prijatelja, ki s teboj sploh ne govori več ampak ti pošilja izključno e-maile
16. preveč si zaposlen, da bi opazil, da sploh ni točke 9.
17. pravkar si s scroll-up šel preverit, ali točka 9. dejansko manjka
Ah kaj nam je tega treba bilo…

Eno majčkeno…
O sebi sem nekaj malega že povedala. V kakšnem postu tudi med vrsticami. Sicer pa sem ugotovila, da v prvi vrsti ne izlivam sebe v tale blog. Mogoče eno majčkeno. Na svoj način.
Dnevnik sem (seveda v neelektronski obliki) pisala do konca gimnazije in potem črta. Nikoli več. V resnici ga skoraj nikdar nisem brala. Ker sem bolj kot nazaj obrnjena naprej.
Redko sem se ustavljala pri dogodkih iz preteklosti, jih objokovala, se smilila sama sebi in delala sezname če-jev. In po drugi strani se tudi nisem mukoma oprijemala bilk srečnih momentov. Še vedno z radovednostjo v očeh in spomini v žepu korakam naprej.
Dnevnik sem včasih skrivala pod posteljo in popisani listi mi niso odgovorili na nobeno vprašanje.
Z blogom pa je povsem drugače. Ne samo, da ni skrit in zaklenjen, tukaj sleherna beseda zapleše po svetovnem spletu. In pripelje odgovore. Kakršnekoli. Mojih »virtualnih« prijateljev.

Utrinek
Življenje je kot mavrica.
Potrebuje sonce in dež, da pokaže svoje barve.

Za nasmejan dan
Petnajstletnica pride k mami in ji potoži, da ze 2 mesca nima ciklusa. Zaskrbljena mamica kupi tester in seveda, punčka je noseča. Sledi kričanje, solze… “Takoj povej kateri prasec je bil in če ne boš meni, boš povedala očetu….!!!!” Punca prime GSM in pokliče. Po pol ure se pripelje pred hišo Ferrari. Iz njega izstopi moški, okoli 40 let, lepo oblečen… pride v hišo in se vsede med mamo, očeta in hčerkico. “Dober dan”, pravi “vaša hči me je obvestila. Torej jaz je ne morem poročit, ker mam že družino ampak, če se rodi deklica, ji prepustim 3 trgovine, 2 stanovanji, eno vilo in 500.000 evrov na računu. Če je fant dobi 2 tovarni in 500.000 na račun. Če pa slučajno zgubi otroka…”
Takrat se glava družine zdrzne, vstane, položi moškemu roko na ramo in pravi: “Jo poseksaš še enkrat!”

Karakterji
Človeški karakterji. Zaradi narave svojega poklica imam veliko opravka z omenjenim fenomenom. Skupek lastnosti, združenih v eni osebi je lahko nepredvidljiv do neverjetnih razsežnosti. Ali pa sploh ne. Odvisno kako človeka doživiš. In če spoznaš, da lahko nepredvidljivost pripelje do predvidljivosti.
Pa ne bom žvrgolela litanij o psiholoških teorijah, kaj vse botruje temu, da se oblikuje točno določena osebnost. Tisto, kar se mi danes podi po glavi je nevidna nit, ki veže vzrok in posledico. Dražljaj in reakcijo. Pa ne na poenostavljen način: jaz tako reagiram, ker sem sangvinik. Nekdo drug pa drugače, ker je kolerik. Niti ne bi kopala korenin iz zgodnjega otroštva.
Razmišljam o niti med »zakaj« in »zato« v različnih situacijah ali v različnih (krajših) časovnih obdobjih. Kot recimo: Zakaj mi bo kolegica en dan izlila srce na dlan, v naslednjem trenutku pa me bo obšla kot prežvečen čigumi. Zakaj se v ponedeljek igram z žerjavico, v torek pa se bojim iti na vrh hriba. Zakaj nekdo nekaj vidi danes črno, jutri vijolično. Primeri, ne življenjska dejstva. Odgovori so lahko skriti celo v položaju lune, dnevnem bioritmu, v hrani in še kje. Odgovori se pretakajo v notranjosti posameznika in v interakciji z vsemi možnimi silami sveta bruhnejo na dan. Zato so karakterji fenomen par exellence. Razumem zakaj so me na faksu najprej naučili, da spoznavanje človeške psihe ni znanost. Ker je umetnost.




