BARBARA

Ste me pa zabrisali pokonci, blogerski prijatelji! Sem se skoraj stopila v obveznostih vsakdanjika in tipkanje zaklenila pred sončnimi žarki. Potem pa prebiram vaše bloge z vsemi vitaminskimi mislimi in poživljajočimi stavki. Pa spet tipkam ob sončnem vremenu!  In kot jagoda na smetani se pojavi še Vlatkina pesmica, ki zaigra na strune mojega dobrega razpoloženja in povzroči srbenje prstov.  In spet napletam…Pa se ustavim pri moči pisane besede. Brez obraza. Brez dotika. Brez glasu. Si pišemo in prepletamo svoje misli. Ki skočijo iz sence in skupaj z drugimi na soncu zaplešejo tango.

Pa sem napletla…  Lepo je deliti misli. Lep dan vsem skupaj!

Meni so mandale tako ljube zaradi neskončne palete barv, ki tako izvirno ustvarja celoto. Kjer se skriva tisoče drobcev, ki jih vsak prepozna na svoj način.

Nekaj o mandalah…Beseda mandala izhaja iz staroindijskega jezika sanskrta in dobesedno pomeni okrogel, beseda mandalam pa pomeni krog. Simbol kroga predstavlja popolnost, celovitost. Mandale kot vir duhovne pomoči so sestavljene iz različnih likov, znakov, simbolov, figur in imajo več dimenzij. Pravir ali brezpogojna ljubezen je v središču mandale, ki je poudarjen.Mandale so sestavljene tako, da se ob opazovanju ali barvanju le teh enakovredno vključujeta leva in desna polovica možganov, naš racionalni in intuitivni del. Simboli imajo moč znova vzpostaviti red in harmonijo, ki nato pronikne v vse ravni. Kadar se podobe pravira, enosti pojavijo iz kolektivnega nezavednega in se prebijejo skozi osebno nezavedno in delujejo na zavest našega ega, nas prevzame globok mir, ki ga čutimo kot darilo sreče in zdravilno milost.

Pravijo, da vsaka mandala oddaja pozitivno energijo, ki polni prostor z ugodnimi, pomirjujočimi vibracijami, dviguje energijsko raven vseh prisotnih in vnaša harmonijo, radost, mir in ljubezen.

Par je praznoval zlato obletnico poroke na prekrasnih plažah na Jamajki. Ljudje so občudovali, kako miren in urejen zakon sta imela vseh 50 let. Lokalni novinar se je šel pozanimat, kako jima to uspeva. Mož je odgovoril:
“Jah, tole izvira še iz najinega poročnega potovanja. Šla sva jezdit v Grand Canyon. Nisva bila daleč, ko se je konj spotaknil. Žena bi skoraj padla z njega. Pogledala je konja in mu mirno rekla; “Dragi, to je prvič.” Nadaljevala sva pot in kmalu se je konj spotaknil drugič. Spet je žena mirno rekla: “To je drugič.” Pol kilometra kasneje se je konj spotaknil tretjič. Žena ni rekla nič, iz torbice je potegnila pištolo in ga ustrelila v glavo. Jaz sem bil zares šokiran. Zavpil sem: “Kaj je narobe s tabo, ženska? Zakaj si ustrelila ubogo žival? Saj si čisto ubrisana!!!!” Žena je odvrnila, čisto mirno: “Dragi, to je prvič”…..
In od takrat sva srečno živela in še bova do konca svojih dni.”

Danes zjutraj me je na pisalni mizi v službi čakalo tole:

Življenje je nepredvidljivo.

Kot deževen dan.

Lahko ti prinese mavrico, sonce, vihar ali orkan.

Naj ti prišepnem eno misel –

vsaka stvar ima na nek način svoj smisel.

Pravi smisel pa življenju da vsak sam.

Sem že šla daleč ven iz sebe. Na polno sem planila po torti, ko je zagorela prva svečka. In hotela vse okoli sebe namazati s smetano. Minuli vikend se je veliko dogajalo in sladke bele kreme ni manjkalo. Niti jagod in refoška. In ker sem začela čebljati o tej temi, jo moram dokončati.

Jadranje po morju je šolski primer za vse kar se dogaja med moškim in žensko. No, midva sva v resnici jadrala. S starejšim parom iz Kopra, ki pa je šolski primer za srečen zakon. Midva se teh veščin šele učiva. Včasih tudi skozi krike in solze. Sva pa dobra učenca in imava tisto kar je najpomembnejše – interes za učenje in nekaj izkušenj. In predvsem energije!

In kakšno je bilo jadranje? Glavno krmilo je seveda obvladal moj dragi (moški morajo misliti, da so glavni, četudi niso), jaz pa sem komandirala v katero smer bomo šli (ženske pač moramo imeti zadnjo besedo. Ali pa vsaj misliti, da jo imamo). Jaz sem sedela in poslušala galebe in »oh, kako je lepo!« vzdihovala (ženske rabimo svojo sprostitev in imamo več smisla za estetiko!), on pa dvigal in spuščal jadra (moški so bolj močni in jim je akcija v užitek; vsaj mojemu) in skrbel, da nismo nazaj pripeljali polnih pločevink piva (Moški se morajo pogosto odžejati. Brez pojasnila.). S široko odprtimi očmi sva poslušala prigode in zlate nauke starejšega para, pri tem pa sem bila jaz zadolžena za to, da si vse modrosti zapomnim (za določene podatke imamo ženske izjemen spomin). On je natrosil še nekaj najinih dogodkov, jaz pa sem mu pritrjevala (neverjetno je, kako moški obožujejo in potrebujejo ženino prikimavanje). In z dobro voljo ter načrti za prihodnost smo pluli pod rumenim soncem.

Vremenski pogoji so bili odlični, ampak prepričana sem, da bi se znašla tudi na razburkanem morju. Ker vem, da bi me zaščitil (ker moški – ne glede na vse njihove napake - znajo varovati svojo žensko).

Pa sva jo upihnila. Najino prvo svečko. Zamenjali so se vsi letni časi, odkar sva prvič odjadrala z istim priimkom. Bom še rekla kakšno besedo na tole, o zibanju na jadrnici minuli vikend in o krmarjenju med Venero in Marsom. Do takrat pa misel Malega princa. Za vse, ki vihajo nos nad poroko.

“Kaj je to ceremonija?” je vprašal Mali princ.

“Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi,” je rekla lisica. “To je tisto, zaradi cesar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic.”

Tako je Mali princ udomačil lisico.

Ceremonije so potrebne!

Delfin me je naučil:

V življenju pride čas, ko ne moreš storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot.

Čas je, da slediš sanjam.

Čas je, da razviješ jadra svojih prepričanj.

Zgodba o pogumu in upanju, ki odstira tolikokrat spregledano in pozabljeno čarobnost sveta.

Sem kokoš. Za mano teče petelin, da bi me naskočil.
Če se ustavim, bodo rekli da sem kurba.

Če bom še naprej tekla, bom brez seksa….
Najboljše bo, da se spotaknem!

Nekomu sem obljubila, da bom objavila tole misel…

Vsak dan sem nov človek,

ko obnemim ob pogledu na jutranjo svetlobo.

Presrečen, ker gledam z očmi,

čutim z rokami,

ker tekam po svobodi

in pojem od radosti, ker mi bije srce.

Ljudje se spreminjajo. Ljudje odhajajo in dajejo prostor drugim. Življenje se spreminja. S časom. Z dogodki. Ostane pa zaznamovano z ljudmi, ki so rasli z mano. Redki so tisti, ki sami sebe zlijejo v mene. Nezavedno se pretakajo v moji notranjosti. In pritiskajo na žile. Se smejijo in jočejo z mano. Pustijo pečat in njihova podoba je kristalna. Čeprav se jih več ne dotikam prav pogosto. Včasih me strese elektrika ob zavedanju, da jih ni v bližini. So pa v meni. In se na svoj način dopolnjujemo. Za njih je vedno rezerviran prostor.

Dvignem kozarec in nazdravim. Skorajšnjemu snidenju.

“Nas lahko razdalja resnično loči od prijateljev?

Če bi rad bil z nekom,

ki ga imaš rad,

kaj nisi že tam?”

(R. Bach)