BARBARA

Izkušnje te naučijo, da se lahko zaneseš na tiste redke ljudi, ki te cenijo takšnega, kakršen si…

Ah, ja… kje se v tej vročini najlažje diha? In kje te boža vonj narave spojen z mističnostjo okolja? Kam narediti pobeg? Na Peco, jasna stvar!

Peca je druga najvišja gora severnih Karavank. Zaradi njene mogočnosti ni čudno, da ravno v njej spi kralj Matjaž. Večina tolmačenj legende o kralju Matjažu navaja, da je Matjaž pravzaprav le eden izmed likov za zelo priljubljenega madžarskega kralja Matije Korvina, ki je vladal tudi Koroški v zgodnjem srednjem veku. Kdorkoli je prišel k njemu je dobil pomoč. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem vladali zlati časi. Ostali nevoščljivi vladarji so se združili proti njemu. Z preživelimi vojaki se je skril v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila. V votlini je Matjaž za mizo zaspal. Legenda pravi, da se bo zbudil, ko njegova brada devetkrat ovije kamnito mizo. Takrat naj bi se na Koroško povrnili zlati časi, Matjaž bo s svojimi vojaki premagal vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal.

Na severu in jugu je Peca zelo strma, na zahodu in vzhodu pa precej manj. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), drugi Bistriška špica/Feistritzer Spitze (2114 m), med njima pa tretji Končníkov vrh (tudi Suhi vrh, Knips/Knieps, 2109 m). Državna meja med Končnikovim vrhom in Kordeževo glavo prisoja večino gore Avstriji.

Vzpon na goro se lahko začne v Mežici, v Črni na Koroškem ali Topli.

Če Fonzija zbudim sredi noči in rečem: »A greva na Peco?« bo pozabil na sladke sanje in bo takoj pripravljen na akcijo. Pravi, da Peca skriva odgovore na vsa vprašanja.

Včasih se zbudimo v jutro, ki obeta toliko nadzemeljskega, eno samo hrepenenje, ki nas dviga tja, da vemo, da je življenje enkraten privilegij, da je življenje tako lepo, da vse kar se zgodi, se mora zgoditi, da vse mora biti točno tako kot je in da ima življenje verjetno višji smoter.

Da jutranji sončni žarki in meglice nad ravnicami že dvigujejo naše strahove in se veselimo novih obetov kot otroci, ki se predajo trenutku in se brezskrbno igrajo. Prepustiti se igri življenja, veseliti se novih izzivov, zavedati se vseh svojih potencialov, svojih izkušenj, iz porazov kovati nove preizkušnje…

To enostavno moramo najti v sebi - poiskati svoje nagibe, svoja veselja in plavati s tokom proti novemu dnevu kot čaru nedoseženega, kot k nečemu, kar nas še čaka z vso svojo nepredvidlivostjo in čarobnostjo.

Po krajšem oddihu sem zopet tukaj. Sem se hladila med borovci pri naših južnih sosedih. Jedla ražnjiče in burek in se lovila z valovi. Kratko ali sladko!

Zdaj pa zopet plavam v koroški vročini… aj, aj , aj…

Veliki duhovi razpravljajo o idejah. Povprečni duhovi razpravljajo o dogodkih. Mali duhovi razpravljajo o ljudeh.

Vsak od nas je hudičevo butast vsaj pet minut vsak dan.

Modrost je v tem, da te meje ne prekoračimo.

Drmagnum me je pofočkal. In naloga »Otroške sanje« je opravljena.   

1. Sanjala sem, da lahko splezam na najvišje drevo. Po nekaj neuspelih poskusih mi je uspelo prilesti do sredine.

2. Sanjala sem, da imam črne lase in črne oči. Hvala bogu, sprijaznila sem se svetlimi lasmi in modrimi očmi in ugotovila, da se blondinke bolj zabavajo.  

3. Sanjala sem, da lahko ujamem mavrico. Ujela sem jo v fotoaparat.

4. Sanjala sem, da živim v Barbie hiši. Zdaj so te sanje na dobri poti k uresničitvi. Vključno s Kenom.

5. Sanjala sem, da me ni ničesar strah. Neuresničeno.

6. Sanjala sem, da cenim vse kar imam, karkoli že imam. Uresničeno.

7. Sanjala sem o hišici na morju. In to še vedno počnem… 

Nikogar ne bi rada izpostavila za nadaljevanje naloge. Bom pa z veseljem spremljala vaše bloge in pokukala tudi v vaše sanje.

Za danes malo Pavčka…

Če biva pek v opeki,

se skriva v mraku rak,

potem je lek v obleki

in v vlaku lak.

Če je v kravati krava,

v rabarbari barbar,

potem uboga para tava

pod paro in išče par.

Če ton v zatonu tone,

bonton kot roka gre v rokav,

potem je Tonetov na tone

in v vsakem pavčku pav.

 Delček sveta, ki bi ga tudi jaz želela ohraniti…

Tibet leži v osrčju Azije, površina dežele je 2,5 milijona km2. Najvišje gore sveta, prostrana nerodovitna planota in velike doline rek so domovina šestim milijonom Tibetancev.
Tibet je sestavljen iz treh provinc - Amdo (sedaj razdeljen med kitajske province Qinghai, Gansu in Sichuan), Kham (večinoma razdeljen med kitajske province Sichuan, Yunnan in Qinghai) in U-Tsang (skupaj z zahodnim delom Khama ga Kitjaci imenujejo “Tibet Automous Region” - Avtonomna pokrajina Tibet).
 Avtonomna pokrajina Tibet (TAR) obsega manj kot polovico zgodovinskega Tibeta, leta 1965 so jo ustvarili Kitajci. Pomembno se je zavedati, da ko kitajski uradniki in publikacije uporabljajo izraz “Tibet”, s tem mislijo le TAR.Danes, ko Kitajci še naprej ilegalno zasedajo visoke planjave Tibeta v centralni Aziji, se Tibetanci soočajo s popolnim uničenjem svoje kulture, vere in okolja.
Od kitajske invazije leta 1949 je bilo ubitih približno 1.200.000 Tibetancev in več kot 130.000 jih je pobegnilo v Nepal, Indijo in druge države, kjer še vedno živijo kot begunci. Pet milijonov Tibetancev, ki so ostali v Tibetu, doživlja nekatere najhujših zlorab človekovih pravic in uničevanja okolja na planetu. Kljub temu se po 50-ih letih okupacije niso odpovedali upanju in nenasilnemu boju za svoje pravice.
Danes je v Tibetu več Han Kitajcev kot Tibetancev, tako da so Tibetanci postali manjšina v lastni deželi.

In zakaj nas skrbi Tibet? V Tibetu se je skozi stoletja razvijala znanost duha, prav ta pa manjka zahodni kulturi, ki se je skoraj v celoti usmerila v materialni napredek in tako zaradi nesmotrne porabe surovin in uničevanja okolja ogrozila prihodnost človeštva.