Dragocen si!
Zgodbica, vredna, da jo objavim…
Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal, »Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?« Roke so se začele dvigovati.
Dejal je, »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je, »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene.
»Dobro,« je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati in ga pohojati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.
»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,« je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.«
V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi…zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.
Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali kogar poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI.
22.08.2007 ob 12:06
To je pa zelo lepa zgodba o vrednosti človeka in lastnem zavednaju. Res, lepše ne bi mogla napisati. In prekleto res je da se ljudje tega vse premalo zavedamo, premalo damo na prave lastne vrednote in vrednote ljudi okoli nas. Ali pa si enostavno v trenutkih ko smo zmečkani in pohojeni ne znamo s tem zavedanjem kaj dosti pomagati, saj ne vem… Če zase govorim si mislim da je najpomembneje imeti rad življenje in ceniti vsako stvar okoli sebe, malenkosti…
22.08.2007 ob 19:12
kako res je vse to
22.08.2007 ob 19:34
ja zgodba je resnicno resnicna. ne glede na vse, ce nas hocejo potlaciti, prizadeti, nas narediti nicvredne, mi smo se vedno mi in ne glede na vse nas bo nasa resnica vedno popeljala “domov” ce ze ne recem kam drugam. nasa vrednost je neprecenljiva.
23.08.2007 ob 08:08
Lefty,
popolnoma se strinjam, da je treba ceniti malenkosti in stvari, ki nas obkrožajo. In to poskušati tudi v trenutkih pohojenosti in nesprejetosti, čeprav je človek takrat težje dojemljiv za pozitivne stvari.
23.08.2007 ob 08:08
Snow,
in tako preprosto se sliši, a ne?
23.08.2007 ob 08:09
Bamboo,
super si tole povedala. Res je, naša vrednost je neprecenljiva.
23.08.2007 ob 10:09
Če ne cenim sebe, kako naj cenim še kaj drugega? Tako enostavno se to sliši, prebere… pa vendar največ ljudi “pade” ravno na tem izpitu v življenju… Drugače pa te moralne zgodbice (pa sem mislila, da jih imam že skoraj vse ha ha ha) še nimam in sem si jo že veselo prepisala
23.08.2007 ob 11:21
Čivka,
ja, recepti so tako preprosti, upoštevanje tega v konkretni situaciji pa ni tako enostavno. Me veseli, da je zgodbica “padla” v tvojo zbirko.
27.08.2007 ob 22:14
In šele takrat,ko človek pade na dno,resnično spozna tiste ljudi,ki znajo ceniti človeka v tebi.
28.08.2007 ob 23:28
res je, a na to pozabljamo.
30.08.2007 ob 12:28
Kamper,
Ja, na žalost je res tako!
30.08.2007 ob 12:28
Vlatka,
Zato se je pa treba vsake toliko opozoriti na takšne stvari. Za nekaj časa “zaleže”.