Pa - pa…
Odhajam iz tega prostora.
Prostor ostaja, jaz pa sem že drugje… v drugačni obliki.
Prepričana sem, da me boste našli. Če ne, vas bom poiskala jaz! Obljubim!
Spremembe so edina stalnica v našem življenju! Hvala bogu, da je tako!
Lučka
Lučko prižgem sredi belega dne.
Iz mojega dne za tvojo večnost.
Iz mojega srca za tvoje srce.
A moja lučka komaj brli
ob tisočih lučkah tvojega srca,
ki jih v vsakem cvetu pomladi
zame, ta dan, prižigaš ti.
(Tone Kuntner)
Še sem tu!
Hvala vsem, ki ste me iskali. Ves čas sem bila tukaj. In še vedno sem. In še bom.
Medtem sem doživela neprijetno izkušnjo. Ki pa me ni pokopala ali utopila. In nisem pokasirala niti ene vidne praske. Samo globok rez v notranjosti, ki pa me »klesa« in zaradi katerega bom (verjamem!) nekega dne močnejša…
Pa nisem tu, da jamram. Ampak, da delim lepe misli. Vesele ali žalostne. Vedno pa optimistične!
Poti gredo po ravnem,
gredo navkreber,
gredo navzdol.
Peljejo skozi gozdove,
peljejo med polji,
peljejo skozi mesta.
Poti so ozke,
so kot stezice,
in so široke,
so kakor ceste.
A vse poti še to lastnost imajo,
da se nekje – končajo.
Toda od konca dalje so nove poti,
in konca pravzaprav – ni.
(Anita Vandal Marušič)
